Apple Vision Pro – Nova generacija računalništva?

Apple je nedvomno ključno podjetje v sektorju razvoja digitalnih tehnologij saj so dobesedno postavili standarde na področjih pametnih telefonov, tablic, pametnih ur, biometrične prijave, njihovi računalniki so nenehno zgled konkurenci, ne smemo pa pozabiti tudi na revolucijo v načinu poslušanja glasbe na poti, ki jo je uvedel iPod.

Ko je Apple predstavil težko pričakovani Apple Vision Pro, so skeptiki hitro preglasili navdušence. Naprava je namreč videti kot smučarska očala, s kablom ima pritrjen zunanji baterijski modul in je pri 3500 dolarjih celo za Apple izredno draga. Prvi preizkuševalci so sicer navdušeni, a kakšna je uporabna vrednost te naprave? In, ali lahko ta upraviči tako visoko prodajno ceno? Oglejmo si najprej, kako je sestavljena in kako deluje. Pri tem se moramo zanašati na poročila preizkuševalcev ameriških medijev, saj bo naprava na prodaj šele v začetku prihodnjega leta.

Kako deluje Apple Vision Pro

Apple Vision Pro je računalnik v vizirju, ki si ga nadenemo na glavo. Okvir blokira zunanjo svetlobo, steklo pa je zaslon micro-OLED, ki nam pred vsakim očesom prikaže sliko ločljivosti 4K. Poganja ga procesor M2, enak kot najnovejše računalnike Mac, dodatno pa je vključen še nov procesor R1, ki skrbi za obdelavo podatkov iz 12 kamer, petih senzorjev in šestih mikrofonov, ki so vgrajeni v napravo.

Nekatere izmed kamer so obrnjene navzven, da se na zaslonu prikaže prostor pred nami, druge navznoter, da sledijo gibanju oči, saj je to eden od načinov upravljanja naprave, uporabne pa so tudi za biometrično prepoznavo roženic Optic ID.

Napravo si nadenemo na glavo in pritrdimo s posebno elastiko, ki bo na voljo v izmenljivih velikostih in z različnimi vzorci. Iz mehkega blaga je narejeno tudi t. i. svetlobno tesnilo (Light Seal), ki se nahaja med kožo in okvirjem iz lahkega aluminija, ki naj bi se lahko prilagodil vsakemu obrazu. Ob ušesih so majhni zvočniki (Audio Pods), ki diskretno predvajajo prostorski zvok neposredno v ušesa, vendar niso slušalke.

Ob strani je iz naprave speljan kabel za baterijo, ki jo lahko damo v žep, pripnemo na pas, ali pa odložimo na mizo, stol oziroma kavč, če sedimo ali ležimo. Baterija naj bi zdržala okrog dve uri delovanja, lahko pa jo tudi priklopimo v elektriko za neomejeno delovanje. Medtem, ko notranja stran očal deluje kot zaslon za uporabnika, pa zunanja stran deluje kot zaslon, ki prikazuje sliko njegovih oz. njenih oči, vključno z njihovim gibanjem. S tem želi Apple preprečiti občutek izolacije uporabnika naprave.

Prostorsko računalništvo

Apple Vision Pro poganja nov operacijski sistem visionOS, ki vključuje znane elemente iz iOS in macOS ter Applove aplikacije, kot so brskalnik Safari, Messages in FaceTime, a jih uvrsti v 3D-prostor. Do začetka prodaje naj bi bila v visionOS na voljo tudi kopica priljubljenih programov drugih razvijalcev, denimo Adobe Lightroom za urejanje fotografij in seveda Microsoft Office, brez katerega ne gre, kakor tudi prek 100 iger v naročniške Apple Arcade in najbrž še cel kup drugih, ki so zdaj na voljo za Meta Quest in Sony PS VR2.

Za upravljanje visionOS ni potrebnega nobenega kontrolerja, kot pri običajnih VR-očalih, temveč naj bi uporabnik funkcije izbiral in upravljal s kombinacijo gibanja oči in premikanja rok, ki jih kamere na Vision Pro samodejno prepoznajo. Za igre bodo sicer podprti tudi kontrolerji, za vnos besedila pa tipkovnice.

Glede na Applove predstavitvene videe, opise in preizkuse iz prve roke naj bi Vision Pro uporabljali za ista opravila kot računalnik, torej ustvarjanje oziroma urejanje vsebin, komunikacijo in zabavo. To je tudi ključna razlika med Vision Pro in konkurenco. Medtem, ko je večina tovrstnih naprav namenskih, predvsem za igre (npr. Sony PlayStation VR2 ali pa Valve Index), ali pa komplementarnih, ki skušajo najti nove funkcionalnosti (npr. Meta Quest, HTC VIVE), Apple z Vision Pro cilja na nadomestek računalnika. Prvi uporabniki so izjemno navdušeni z relativno kratkotrajnimi izkušnjami, a šele dolgotrajna dejanska uporaba bo pokazala, če Vision Pro predstavlja novo stopničko v razvoju računalništva.

Kot je razvidno iz demo posnetkov in recenzij prvih izkušenj, se na zaslonu Vision Pro prikaže prostor v katerem smo, prek njega pa zaslon z ikonami aplikacij. Pri tem seveda ne vidimo skozi napravo, temveč na zaslonu gledamo posnetke v živo iz zunanjih kamer. Takemu pogledu, kjer so informacije postavljene prek dejanske slike prostora, praviloma rečemo obogatena resničnost (AR – augmented reality), vendar Apple tega izraza ne uporablja. Prav tako ne uporablja izraza navidezna oziroma virtualna resničnost (VR – virtual reality), čeprav v Vision Pro lahko s preprosto nastavitvijo izklopimo prikaz zunanjega prostora in se znajdemo v povsem virtualnem prostoru. Pri tem je pomembno razumeti, da Apple ne uporablja izrazov VR in AR, ker želi, da bi bilo prostorsko računalništvo nekaj drugega, nekaj večjega.

Delo in zabava v virtualnem prostoru

Ko zaslon Vision Pro prikaže ikone prek podobe sobe, gre za prikaz 2D zaslona v 3D prostoru in naprava dejansko omogoča večje število hkrati odprtih zaslonov, podobno kot da bi imeli na klasičnem zaslonu odprtih več oken. Aplikacije aktiviramo tako da jih pogledamo ali pa s kretnjami dlani, pri čemer pa sistem zazna že diskretne gibe, tako da ni treba kriliti po zraku.

Za vnos besedila imamo na voljo virtualno tipkovnico in narekovanje, lahko pa tudi priklopimo fizično tipkovnico prek bluetootha. Prisotne so znane kretnje iz iPhona, denimo za povečevanje in zmanjševanje fotografij, 3D-prostor pa doda še nekatere nove.

Po eni strani si ni težko predstavljati prihodnosti, kjer očala nadomestijo monitor in v kateri je pregledovanje, urejanje in vnašanje podatkov bolj uporabniku prijazno kot je mogoče z miško, tipkovnico in/ali zaslonom na dotik. Po drugi strani smo zaprti v virtualnem svetu in še bolj izolirani od soljudi, kar si mnogi v pisarni resda kdaj zaželijo, ni pa najbolj spodbudno za sodelovanje v ekipi, kaj šele za družinsko vzdušje.

Glede na doslej prikazano se Apple sicer trudi narediti napravo čim bolj namenjeno sodelovanju, tudi z možnostjo video oz. konferenčnih klicev in s prikazom uporabnikovih oči na zunanji strani naprave, vendar si je težko predstavljati, da bi skupinski ogled filma ali tekme v Apple Vision Pro lahko ustvaril isto vzdušje kot sedenje pred televizorjem.

Čeprav bo visionOS omogočal ogled klasičnih video vsebin v ultra visoki ločljivosti, pa uvaja nov koncept vsebin v t. i. prostorskem videu (ang. spatial video), kar je pravzaprav 3D. To pomeni, da bomo lahko na tak način gledali Avatarja, pa tudi nove filme in serije, ki jih pripravlja Apple TV+, denimo nadaljevanje Godzile.

Še bolj zanimivo bo snemanje vsebin z Apple Vision Pro, saj nabor kamer omogoča preprost zajem videa v 3D, tako da bodo družinski posnetki še bolj doživeti, vsebine za nedvomno prihajajočo prostorsko različico Instagrama pa še bolj estetske. A ob tem ponovno ne gre spregledati dejstva, da je fotograf težko del vzdušja, ker ima na glavi Apple Vision Pro.

Kaj pa cena?

Ampak, ali je to vredno 3500 dolarjev – z davki in carinami najverjetneje okrog 4500 evrov? Odgovor na to vprašanje ni preprost. Če postavimo v perspektivo, Apple Vision Pro bo stal toliko kot trenutno najzmogljivejši Applov prenosnik, MacBook Pro s 16-palčnim zaslonom in procesorjem M2 Max.

Čeprav gre za zares zmogljiv računalnik in preverjeno tehnologijo, je tudi to ogromno denarja, a Apple ima precej veliko skupino uporabnikov, ki prisegajo na njihove rešitve in znajo izkoristiti njihove prednosti, tako da so pripravljeni plačati toliko za računalnik. Oblikovalci, razvojni inženirji in vizualni ustvarjalci bi lahko Vision Pro uporabili kot drugačen, boljši zaslon, ki omogoča bolj neposreden stik s tem, kar ustvarjajo, sploh pri zasnovi 3D-predmetov. Morda celo nekaj v slogu tega, kar uporablja Iron Man, ko načrtuje svojo obleko.

A to so aplikacije, Apple pa z Vision Pro ponuja zgolj strojno opremo s programsko osnovo. Dejansko uporabno vrednost ji bodo morali dodati razvijalci aplikacij in storitev, ravno tako kot so jo iPhonu. In kar se tiče cene – ta je visoka zgolj za domačo in pisarniško rabo; primerljiva AR-naprava Microsoft HoloLens, ki se uporablja v proizvodnih in razvojnih okoljih za uvajanje delavcev in razvoj novih poslovnih procesov – in ki je najverjetneje nekoliko manj zmogljiva kot Vision Pro –, se šele začne pri 3500 dolarjih in je v svojem razredu uspešnica. Hkrati ne gre spregledati, da prva različica v imenu nosi naziv »Pro«. To daje slutiti, da bomo dobili cenejšo različico (najbrž imenovano »Air«), cena pa bi sčasoma morala upasti tudi zaradi bolj utečene proizvodnje, ki zaenkrat povzroča zastoje v dobavi. In če bo taka naprava lahko povsem nadomestila računalnik, bo cena morda vseeno sprejemljiva.

Spremljajte Tehnik na družbenih omrežjih Facebook, Instagram, Twitter in TikTok.