Test na dlani: Honor Magic7 Lite

Manj posrečen lanski model so nadgradili na pravih mestih in ga posledično preoblikovali v vsestranski mobitel spodnjega srednjega razreda. 

Prosili so, naj bom tokrat manj previden. Natančneje, naj si dam duška in še posebej izpolnim izzive, za katere so prepričani, da jih bo mobitel preživel. Igral sem, da bi videl, ali bo procesor morda pokleknil, z njim kopal v prst in ga umil pod curkom tekoče vode, ga za nekaj časa zaprl v zamrzovalnik ter po sprednji in zadnji površini drgnil z aluminijastim odpiračem steklenic.

Potem sta sledila izziva, za katera nisem bil čisto prepričan, ali mislijo resno. Za vsak primer sem ju opravil nazadnje. S prednjo stranjo, torej z zaslonom, sem trl orehe in vrgel mobitel na betonska tla z višine dveh metrov. Trdili so, da se zaradi tega ne bo razletel. Ni se, vendar jih čisto brez posledic tudi ni odnesel. Ko je treščil na vogal, se je tam pojavila manjša praska. Na strukturo ali delovanje pa tokratni bolj grobi testi vzdržljivosti niso vplivali. Nedvomno dober rezultat za mobitel, ki se ne uvršča v vrh ponudbe ali kategorijo robustnih s posebej zaščitenimi ohišji.

Ravno prav osvežena oblika

Honor Magic7 Lite je nadvse podoben predhodniku, s tem, da se ga je prijelo nekaj trendov poenostavljanja. Izginil je svetleči krog v sredini sicer še vedno velike izbokline z objektivi tokrat dveh kamer. Odstranili so bližinsko (makro), za katero vse od pojavitve trdim, da nima prave uporabnosti. Okrogla izboklina je sicer za moj okus prevelika. Čeprav daje mobitelu večjo prepoznavnost, moti v panoramskem načinu »držanja«. Ko igramo igre in nekoliko manj, ko gledamo videoposnetke. Opazka, ki jo zadnje časa vse pogosteje izražam. Skupaj z rešitvijo. Kljub delni odpornosti ohišja proti »zunanjim vplivom in fiziki« ga je smiselno obleči v zaščitni ovitek. Tako bo izboklina ob držanju z obema rokama manj moteča.

Še najmanj sprememb je bila deležna sprednja stran. Vsaj, če niste pozorni. Oblika, robovi okoli zaslona, zaobljenost na bokih in lepo oblikovani vogali so ostali, le odprtina za sprednjo kamero je zdaj eliptična (dvojna). Tam nista dva objektiva kot v primeru nekaterih mobitelov, temveč objektiv in zelo verjetno učinkovitejše tipalo bližine. Tisto, ki je zaslužno za ugašanje zaslona, ko mobitel kot »telefonsko slušalko« približate ušesu.

Odreže se bolje od pričakovanj

Mobitel ne blesti v zmogljivostih, a so te povsem solidne za večino opravil in omogočajo tekoče delovanje ob hkratnem odpiranju več aplikacij ali zavihkov v brskalniku. Spopadel se bo z zahtevnejšimi igrami, kot je na primer Genshin Impact, vendar boste morali grafične nastavitve nastaviti na najnižje, da dosežete stabilnih 30 sličic na sekundo (fps). Opazil sem še, da se med obremenitvenim testom ohišje ne pregreva, da hitrost jeder ostaja razmeroma konstantna in je poraba energije zmerna.

Baterija

V uri intenzivnega obremenitvenega testa, ko so vse komponente maksimalno obremenjene, se je baterija izpraznila za približno 20 odstotkov. Polna bi torej zadostovala za pet ur delovanja mobitela z najvišjimi obrati. Povsem spodoben čas, še posebej zaradi dejstva, da procesor ni najmočnejši. Tudi med vsakodnevnimi opravili je poraba energije nizka. Ura predvajanja videov na YouTubu ob 50-odstotni svetlosti zaslona, ki je letos opazno svetlejši, in uporaba WiFi-omrežja za pretakanje podatkov zmanjša napolnjenost baterije za pet odstotkov (do 20 ur predvajanja). Ura igranja že omenjene igre pa za 12 odstotkov (do 8 ur igranja). Ob umirjeni, a še vedno pogosti uporabi ni vrag, da ne bi zadoščalo polnjenje vsak drugi dan. Ali celo vsak tretji, če niste ravno zasvojeni s svojim mobitelom.

Zaslon

Poleg baterije izstopa še zaslon. Pohvali se lahko z visoko točkovno svetilnostjo, ki zagotavlja odlično vidljivost na prostem v različnih svetlobnih razmerah, dinamičnim preklapljanjem med 60-, 90- ali 120-herčnim osveževanjem in hitrim prilagajanjem svetlosti (PWM), ki zmanjšuje utripanje. Čeprav zaslon ne podpira standardov visokega dinamičnega razpona (HDR), to delno odtehtajo živahne barve. Omeniti velja še optični čitalnik prstnih odtisov pod zaslonom. Je natančen in hiter, čeprav se bo komu zazdelo, da je vgrajen preblizu spodnjega roba ohišja (bradi telefona) v primerjavi s Samsungovimi modeli.

Zvočniki

Za stereozvok skrbita oba zvočnika. Ob tem, da je spodnji precej glasnejši od zgornjega, ki sicer primarno služi za telefonske pogovore. Kljub temu je skupna glasnost dobra, a pri nizkih tonih (basih) naprava ne izstopa. S tem se sooča večina mobitelov, saj v tankem ohišju preprosto ni prostora za večje zvočne gonilnike.

Manjkajo mu zadnji dosežki »umetne inteligence«

Uporabniško okolje je področje, na katerem se Honor približuje tekmecem, a še ni čisto tam. Naj rečejo karkoli, podrobnosti okolja, vizualizacija ikon in nabor funkcij niso na ravni, ki jo od sodobnega mobitela pričakujemo. Še vedno je kar nekaj že naloženih aplikacij, ki jih vsi ne potrebujemo, in zahtevajo čas, da se jih znebimo. Ker je različica operacijskega sistema MagicOS 9 boljša, je škoda, da je niso naložili tudi na ta mobitel. Posebej, ker ni jasno, kdaj naj bi bila na voljo nadgradnja okolja in operacijskega sistema (na Android 15).

Umetna inteligenca je letos v središču pozornosti številnih predstavitev, kar daje vtis, da je ključna smer razvoja v tehnološki industriji. Pri močnejšem modelu Honor Magic7 Pro ta trend ne bo prezrt, medtem ko različica »lite« v tem pogledu nekoliko zaostaja. Razlogi za to so predvsem v uporabi starejšega operacijskega sistema in manj zmogljivega procesorja. Kljub temu obstaja verjetnost, da bodo poznejše nadgradnje temu modelu prinesle zanimive in uporabne funkcionalnosti. Trenutno je na voljo le ena izmed njih – funkcija pametnega brisanja predmetov s fotografij. Namesto da bi se zanašala na zmogljivosti procesorja v sami napravi, ta funkcija uporablja Googlove oblačne storitve za obdelavo slik.

Po zaslugi stabilizacije občutno boljši videoposnetki

Dejali bi, da se glede zmogljivosti glavne kamere ni spremenilo veliko, če ne bi bilo ene ključne nadgradnje. Ko primerjamo letošnje zmogljivosti z lansko različico, opazimo enako ločljivost tipala in podobno kakovost objektiva, a je glavna kamera zdaj opremljena z optično stabilizacijo slike. Ta nadgradnja, čeprav na videz manjša, ima opazen vpliv, zlasti na kakovost videoposnetkov. Lani sem pri snemanju videov iz roke med hojo ugotovil, da rezultati niso uporabni. Kombinacija naravnega gibanja in tresočih rok je vodila do posnetkov, ki jih je bilo pozneje skoraj nemogoče gledati brez občutka nelagodja. Težava je še vedno prisotna, kadar snemate z ultra širokokotno kamero, vendar je izboljšava glavne kamere pomemben korak naprej.

Odločitev, da se glavni kameri doda optična stabilizacija, je bila pravilna. Ta tehnologija najbolj vpliva na stabilnost videoposnetkov, kar je še posebej opazno pri dinamičnih prizorih. Poleg tega pa prispeva k izboljšanju kakovosti fotografij, saj zmanjša število zamegljenih posnetkov, ki so posledica tresenja naprave in daljšega časa osvetlitve. To pomeni, da bodo posnetki zdaj bolj ostri in jasni celo v manj ugodnih svetlobnih razmerah.

Širokokotna kamera trpi zaradi omejenega števila slikovnih pik, kar vpliva na njeno celotno zmogljivost. Vidni kot objektiva deluje nekoliko ožji v primerjavi z najbližjimi konkurenti, kar je razvidno iz manjšega popačenja na robovih posnetkov. Čeprav to lahko koga prepriča kot prednost, se pomanjkanje pik opazi v kakovosti fotografij, ki se zdijo za moj okus preveč mehke. Še posebej izrazito postane to pomanjkanje pri nočnih fotografijah. Zaradi nejasnih podrobnosti in občutnega šuma so rezultati slabši – lahko bi rekli za razred ali celo dva – v primerjavi s posnetki, ki jih pod enakimi svetlobnimi pogoji ustvari glavna kamera.

Glavna kamera, opremljena s tipalom z visoko ločljivostjo, omogoča 2- in 3-kratno digitalno povečavo brez večje izgube kakovosti pri dnevni svetlobi. Ponoči pa je uporabna predvsem 2-kratna povečava, saj je ohranjanje kakovosti večjih povečav zahtevnejše. Povečane nočne fotografije so manj svetle, barvni odtenki pa pogosto delujejo nekoliko temnejši. Poleg tega se pojavi več šuma, kar vpliva na jasnost detajlov. V dobrih svetlobnih razmerah pa šum skorajda izgine, kar naredi obe povečavi, 2- in 3-kratno, precej uporabni. Vendar pa je 3-kratna povečava rahlo manj prepričljiva, kajti barvni odtenki postanejo včasih opazno drugačni.

Sklepna beseda za Honor Magic7 Lite

Honor je pri letošnjem modelu odpravil nekatere ključne pomanjkljivosti predhodnika. Odličen zaslon dopolnjuje zmogljiva baterija z možnostjo hitrega polnjenja, fotografske zmogljivosti pa so se izboljšale predvsem zaradi uvedbe optične stabilizacije pri glavni kameri. Kljub temu bi procesor lahko predstavljal šibko točko, saj ne sodi med najnovejše ali najhitrejše. Njegove omejitve postanejo opazne pri igranju zahtevnejših iger, kot je Genshin Impact. Zaradi izkazane trpežnosti je kot tak primeren za mlajše in starejše oziroma za vse, ki jim naprave pogosto padajo na tla.

Honor Magic7 Lite je sicer solidna izbira, vendar ga ne moremo neposredno primerjati s prihajajočim modelom Magic7 Pro, ki spada v povsem drugo zmogljivostno kategorijo. Končna odločitev o nakupu različice Lite bo zato predvsem odvisna od ponudbe, saj je ta model v segmentu, v katerem je konkurenca med podobno zmogljivimi mobiteli še posebej ostra.