Z Živo Ahac, magistro socialnega dela, svetovalko centra Logout, smo se pogovarjali, kaj je Moja prva pogodba, zakaj je nastala in o razlogih, zakaj jo potrebujemo.
Pravi čas za nakup mobitela nastopi takrat, ko otrok razume, čemu vse je mobitel namenjen. Zaradi varnosti je za starše pogosto “pravi čas” takrat, ko otrok začne sam hoditi v šolo. To pa ni nujno tudi pravi čas za otroka.
Otrokovo zrelost in stopnjo odgovornosti lahko lažje ocenimo, če si zastavimo naslednja vprašanja:
Pred dokončno odločitvijo za nakup je priporočljivo, da se starši z otrokom pogovorijo in z vprašanji prehodijo kratko, a pomembno pot do vzpostavljanja pravil ter dogovorov.
Moja prva pogodba je bila ustvarjena posebej za ozaveščanje o zdravi, odgovorni, uravnoteženi, varni, poučni in konstruktivni uporabi mobilnih naprav ter za informiranje in pomoč staršem pri vzgoji otrok v digitalnem svetu. Pri tem si lahko pomagamo s časovnimi smernicami za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih po priporočilih slovenskih pediatrov za starše: od 6 do 9 let do 1 ure na dan, od 10 do 12 let do 1,5 ure na dan in od 13 do 18 let do 2 uri na dan. Poleg zmerne uporabe naprav je otroka treba pripraviti tudi na možne spletne prevare.
»Prva pogodba je v bistvu pogodba, ki jo starši sklenemo z otrokom – idealno ob nakupu prve naprave z zaslonom. Je nekakšna priložnost, da se z otrokom dogovorimo, koliko časa na dan bo lahko uporabljal ta zaslon in za katere stvari. Vsebine so zelo pomembne. Ni vseeno, kaj počnemo, ko smo pred zaslonom.«
V Moji prvi pogodbi starši z otrokom jasno opredelimo dogovore in tudi posledice, ki bodo nastale, če dogovori ne bodo upoštevani.
»Pri posledicah je zelo ključno, da so napovedane, da jih otrok ali mladostnik pozna vnaprej, da ve, kaj pričakovati,« je povedala Živa Ahac.
Vedno je najbolje začeti pri sebi. Ključno je, da starši najprej sami poskusimo opredeliti svoj odnos do mobitela. Zgled staršev je namreč osnovni smerokaz otrokovega sobivanja v svetu digitalnih dražljajev.
»Zato je Moja prva pogodba tako pomembna, kajne? Ker se takrat šele začnemo pogovarjati, kdaj, koliko in kako uporabljamo zaslone. Glavni namen tega pa je, da zaslon ne krade preveč časa pri kakšnih drugih stvareh, drugih aktivnostih. Predvsem pri spanju, času za šolo, prijatelje, družino, hobije.«
»Moj pogosti nasvet je, naj starši poskušajo kar se da poenostaviti ta pravila,« pravi Živa Ahac, ki se še kako dobro zaveda pomembnosti postavljanja jasnih pravil.
»Če ni dogovorov, povezanih z zasloni, se zgodi, da je vedno veliko prerekanja, veliko nesporazumov v družini. Otroci so neomejeno in nenadzorovano na zaslonih, kar je rizično z več vidikov.«
»Če starši ne vedo, kaj se z otrokom dogaja, mu ne morejo pomagati. Prav zato je Moja prva pogodba ključna. Ustvarimo neki prostor, da se o tem sploh pogovarjamo.«
Da je pomembno, da se o uporabi mobitela začnemo pogovarjati kmalu, pritrdi tudi Živa.
»Ljudje navadno rešujejo težave z zasloni, ko je že skoraj prepozno, potem ko so to že starejši najstniki ali pa celo odrasli. Študentje, ljudje, stari 17, 19, 21, 25 let ... Takrat pa je pravila nekomu že zelo težko postavljati in ga omejevati. Zato bi se temu radi izognili.«
Eno od ključnih pravil v Moji prvi pogodbi naj bo pravilo o prepovedi zaslonov v otroških sobah, zaključuje Živa, predvsem pred in med spanjem. To pravilo je zelo pomembno in koristno za dobre spalne navade, kar se pozna v kakovosti spanca tudi pozneje v odrasli dobi. Če starši otroka navadijo, da naprave na točno določeno mesto odloži že nekaj časa pred odhodom v posteljo, je to dobra naložba v otrokovo prihodnost.