NEO Smartbox, osredotočen na vsebine

Začetek komercialne televizije sega v temačno leto prvih spopadov druge svetovne vojne in vse od takrat se način »konzumacije« vsebin ni dosti spremenil. Televizijske hiše uvrščajo oddaje na sporede, kot menijo, da je zanje najbolje. V za gledalce manj zanimive ure dneva umeščajo oddaje, ki po njihovo nimajo velikega pomena, v tako imenovani »prime time« oziroma najbolj vroče urice dneva pa oddaje, ki pritegnejo največ gledalcev. Te tudi poskušajo čim bolj uspešno krasti drugim TV-hišam. Še ne tako dolgo nazaj smo zato morali kupovati časopise in revije, da smo bili na tekočem, kdaj so na sporedu zanimive oddaje, delno pa nam je tozadevno življenje olajšal splet. Na začetku ne z novimi, drugačnimi televizijskimi storitvami, temveč s spletno objavo sporedov.

Kmalu pa je splet vseeno vplival tudi na spremembo gledalčevih navad. Najprej so nam storitve dostopa do nelegalnih vsebin, pozneje pa vzpon plačljivih storitev pokazali, da oddaje, filme in serije lahko gledamo takrat, ko si to sami želimo, ne pa, ko nam to »dovoli« televizijska hiša. To smo si namreč tudi vedno želeli in zato so bili »videorekorderji« od sedemdesetih let pa tja skoraj do preloma tisočletja nujen dodatek televizorja.

Danes vsebine pridobivamo iz različnih virov. Kupimo ali najamemo jih na spletu, naročeni smo na storitve videa na zahtevo ali pretočnega videa (Googlovi filmi, Netflix, Voyo), poiščemo jih v video knjižnicah (YouTube), imamo pa še vedno tudi običajno linearno televizijo z možnostjo gledanja za nazaj in hranjenja (snemanja) oddaj na strežnik operaterja. Različni in raznovrstni viri omogočajo dostop do mnogih vsebin in gledanje »po želji«, le med vsem tem najti tisto, kar nam v nekem trenutku najbolj »paše«, zna biti zoprno opravilo. Tu nastopi NEO Smartbox Telekoma Slovenije, ki iskanje vsebin naredi preprosto, hkrati pa televizorju vrne vlogo osrednjega družinskega zaslona.

Nekaj minut, pa je bilo vsega »konec«

NEO deluje v omrežju Telekoma Slovenije, tako kot tudi dosedanji sprejemniki. Je majhen, namestiti pa ga je otročje lahko, tako da to lahko stori prav vsak. S kablom HDMI ga povežemo s televizorjem, »vtaknemo« kabel domačega omrežja in na koncu še kabel za napajanje. Steče zagon naprave, ki kljub sistemu Android ni predolg, kot se morda spomnijo uporabniki predvsem starejših televizorjev s tem sistemom. Vpišemo profile uporabnikov, ime naprave (sprejemnika) in izberemo tri vrste vsebin, ki jih imamo najraje, da bodo algoritmi programske opreme znali svetovati prave vsebine. In to je bolj kot ne vse.

Večina bo z novim sprejemnikom zamenjala starega in ima na njegovem mestu tudi kabel ali stenski UTP-priključek, domače omrežje pa je že prilagojeno za priklop IP-televizije. Novi uporabniki pa morajo pri namestitvi upoštevati, da gre v primerjavi z dostopom do interneta televizijski signal prek drugega prostranega omrežja WAN. Nekateri, predvsem starejši, omrežni usmerjevalniki imajo s posredovanjem prometa težave, zato morda sprejemnik ne bo našel povezave s strežnikom, če je priključen prek njega. Brezžični usmerjevalniki imajo še vsaj štiri »priključke«, prek katerih nanj povežemo naprave, ki so v omrežje priključene prek kabla. In če je tak usmerjevalnik med modemom in sprejemnikom, potem morda ne bo deloval. Rešitev je nakup omrežnega stikala, ki pravilno posreduje promet različnih omrežij WAN. Do takšnih primerov pride, če ima uporabnik zapletenejše omrežje z več brezžičnimi dostopovnimi točkami, ki jih uporablja tudi za priklop ožičenih naprav. Za naročnine, ki uporabljajo zgolj kombinirano napravo (modem in usmerjevalnik), ki jo zagotovi Telekom Slovenije, pa je to brezpredmetno.

Moderni uporabniški vmesnik

NEO Smartbox ima ustrezno zmogljiv procesor in Googlov operacijski sistem Android s preprostim in intuitivnim uporabniškim vmesnikom. Je modernega videza, tako so na primer neizbrane ikone za sklope vsebin črno-bele barve, obarvajo pa se, ko se s tipkami premaknemo nanje. Programi linearne televizije so urejeni po vsebinskih sklopih, enako pa velja tudi za videoteko in posnete oddaje. Znotraj posameznega sklopa so nato na voljo druge možnosti, ki so logično razvrščene. Ni nepomembno, da je na voljo daljinski upravljalnik z minimalnim številom tipk. Natanko toliko jih je, kot jih potrebujemo, in nič več. Ker je radijski, ni nujno, da je natančno usmerjen v sprejemnik, zna pa se tudi povezati z nekaterimi novejšimi modeli televizorjev. Pohvalno, saj drugi daljinec ni potreben – v nastavitvah si vključiš funkcijo CEC.

Programi linearne televizije so že »umeščeni«, kar pomeni, da ni treba zagnati iskanja, kot je to običajno pri uporabi sprejemnika televizorja DVB-C in storitve kabelske televizije. Uvrščeni so v vsebinske kategorije, uporabnik pa lahko med priljubljene sam uvrsti katerikoli želi, da je dostop do njih hitrejši. Pohvalno je tudi, da niso podvojeni, če oddajajo v SD- in HD-razločljivosti – vedno dobimo najboljšega. Sicer je vmesnik narejen, da hitro najdemo to, kar želimo. Ko smo znotraj kategorije, na primer v sklopu »dokumentarni«, se s tipkami na daljincu premikamo le med programi v tem sklopu, ne pa med vsemi, ki so na voljo. Na podoben in logičen način je izveden tudi dostop do vsebin iz drugih virov, pa naj bodo to videi z YouTuba ali vsebine iz videoteke.

Zmogljivost vmesnika je najbolj vidna v razdelku Moj TV, v katerem so vsebine razdeljen v sklope, med katerimi velja posebej izpostaviti Otroški park. Tu so vsebine še dodatno razdeljene glede na otrokovo starost. To je cona brezskrbnosti kjer je treba vpisati PIN-kodo za izhod iz starostnih sklopov Otroškega parka. V tako imenovanih vsebinskih sklopih najdemo vsebine iz različnih virov, ki nam jih »sistem« predlaga tudi na podlagi ugotovljenega vzorca gledanja. V osrednjem delu je še nekaj zanimivih možnosti. Pametni dom je namenjen prikazu podatkov senzorjev, ki jih lahko namestimo po domovanju, tu dostopamo do aplikacij in iger ali pa kupujemo v E-trgovini Telekoma Slovenije. Kaj je lepše kot udobno sedeti na kavču in kupovati?

NEO je (le) sprejemnik televizijskega programa, zato nastavitev ni veliko. To, kako svetla je slika, v kolikšni meri je izboljšana slika programa standardne razločljivosti (SD) in podobno, ostaja domena nastavitve televizorja. Lahko pa na sprejemniku nastavimo geslo (PIN) za dostop do za otroka neprimernih vsebin, na voljo pa je še nekaj drugih možnosti in pregled uporabnikovega naročniškega računa.

Iskanje med vsemi vsebinami sočasno

Vsebinocentrični pristop obrne zadeve na glavo. Ne skačemo med linearnimi televizijskimi programi in video storitvami ter ne iščemo po elektronskih vodičih, ampak »zapišemo« z daljincem v iskalno polje ali, še lažje, izrečemo, kaj nas zanima, upoštevane pa so tudi naše ugotovljene preference (kakšne vsebine radi gledamo, nas zanimajo), nato pa dobimo vse, kar je tisti hip na voljo. Ni pa pomembno, kje. NEO pregleda, kaj je tisti hip ali v doglednem času na sporedu linearnih programov, ki so na voljo, kaj je shranjeno v storitvi Ogled nazaj ali kaj smo »posneli« na strežnik za ogled enkrat v roku trideset dni (tovrstna storitev največkrat dovoli toliko dni), kaj je v seznamu storitev videa na zahtevo, nenazadnje pa pregleda tudi internetne storitve videa na zahtevo, ki so vanj vključene.

Vključimo televizor in povemo, kaj bi radi gledali. Želeno, kolikor hitro je mogoče, dobimo kot na pladnju. Vsebina še vedno »prihaja« na dom kot do zdaj, le »predstavljena« nam je na preprostejši način. In tudi v praksi deluje. Iskanje poteka po skoraj vseh virih, ki so na voljo na osnovi ključnih besed oziroma »tagov«, s katerimi so vsebine označene. To je kajpak dvorezni meč. Če oddaje v elektronskem vodiču nisi pravilno oziroma podrobno »označene«, potem nobeden, pa naj bo še tako sofisticiran, sistem iskanja ne mora delati čudežev. A kot smo lahko preverili, temu ni tako. Naj smo iskali v slovenskem ali angleškem jeziku, vedno smo našli želeno. Poleg tega pa je bilo vedno na voljo veliko podatkov o vsebinah (oddajah, filmih, serijah).

Kot naročeno torej za moderne načine gledanje. Maratonsko ali verižno gledanje, ko eno za drugo pogledamo vsaj dve epizodi serije. Morda pa je spet čas, da si ogledamo prav vse sezone Igre prestolov ali katere druge serije, v kateri smo uživali v preteklih letih. Je pa vse skupaj še za odtenek boljše. Gledanje lahko doma začnemo na televizorju, a če moramo ven, pozneje nadaljujemo, kjer smo zaključili, ali pa gledamo vsebino naprej na mobilni napravi, medtem ko nas ni doma. Preverjeno deluje. Storitev si namreč veliko zapomni, tudi katere »vsebine« iz videoteke še nismo pogledali do konca.

Sklepna beseda:

NEO v povezavi s storitvijo IP-televizije Telekoma Slovenije ponuja neskončno zabavo za vso družino, prinaša nekaj za vse okuse, omogoča hitrejši dostop do raznovrstnih vsebin, poleg radijskega daljinca pa ga lahko uporabljamo tudi z glasom, pri čemer zelo dobro razume tudi izgovorjeno slovenščino. Predvsem pa obrača televizijo na glavo, saj namesto vsem znanega pristopa, ko iščemo po programih ali virih, prinaša vsebinocentrični pristop. Vedno iščemo vsebine, ki nas zanimajo, popolnoma nepomembno pa je, kje so.

Vprašanja in odgovori:

Zakaj NEO ne deluje z internetnim priključkom drugega operaterja, ko pa mobilna televizija TViN s tem nima težav?

Razlog je v načinu »distribucije« televizijskih programov do uporabnikov. Operater programe linearne televizije vse hkrati razpošilja prek svojega omrežja in šele oprema v centrali, na katero je uporabnik neposredno priključen, mu pošilja podatkovni tok programa, ki ga tisti hip gleda. To je tako imenovani »multicast«. Ogled nazaj, na strežniku posnete oddaje in video na zahtevo pa dobiva po principu »unicast«. Podatkovni tok dotičnega uporabnika do uporabnika potuje od vira vsebine (strežnika operaterja) prek celega omrežja. Če bi vsi tokovi potovali na ta način, bi omrežje verjetno počepnilo. Multicast ni mogoč prek omrežja drugega operaterja in v tem je razlog, zakaj je omrežje Telekoma Slovenije pogoj za delovanje sprejemnika NEO.

Kako dobro razume izgovorjeno slovenščino?

Glasovno iskanje poteka po dveh poteh, po eni za angleški in po drugi za slovenski jezik, zato je iskanje v obeh jezikih odlično. Pri televizorjih z glasovnim iskanjem samo v angleščini smo namreč opazili, da je iskanje angleških naslovov filmov, serij in video posnetkov sicer dobro, se pa močno zatakne pri slovenščini, saj je sistemi preprosto niso razumeli ali pa so jo razumeli slabo. Velja tudi obratno. Če je iskanje optimizirano za slovenščino, potem se težave pojavijo pri angleških naslovih. Tu, pri sprejemniku NEO, pa iskanje po obeh jezikih deluje dobro. To je uporabno predvsem pri iskanju videoposnetkov na YouTubu, kjer nas kajpada zanimajo tako tuje kot tudi domače skladbe in izvajalci.

Kateri viri vsebin so na voljo?

Poleg Telekomove lastne storitve videa na zahtevo imamo tudi še nekatere tuje, med drugim Googlove filme in HBO OD, pa tudi storitev pretočnega videa Voyo. Nekateri naslovi ali storitve so del naročnine, spet druge je treba doplačati, pohvalno pa je, da sistem išče vsebine v njih, čeprav uporabnik nanje ni naročen. To velja tudi za iskanje po sporedu linearne televizije. Na voljo pa sta tudi gledanje za nazaj (običajnih 7 dni) in možnost, da oddajo posnamemo za poznejše gledanje, kopijo pa shranimo na strežniku operaterja.

NEO je lahko tudi most za naprave pametnega doma radijskega standarda Zigbee. Kako uporabna je ta možnost?

Kratek odgovor bi se glasil: zelo. S tem televizor pridobi na pomembnosti, saj polega osnovnih dnevnih informacij, kot je na primer vreme, lahko pregledujemo tudi podatke tipal pametnega doma. Zanje pa ne bomo potrebovali dodatnega mostu za domače omrežje, saj to funkcijo prevzema sprejemnik NEO.