Test na dlani: Huawei P50 Pocket

Odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja marsikateri tehnološki navdušenec – »Zakaj bi sploh potreboval prepogljivi mobitel?« – je vsaj v mojih očeh jasen in preprost. Ker poživljajo sicer dolgočasni trg pametnih mobitelov, ki si kot jajce jajcu postajajo vse bolj podobni, in zato ker prinašajo drugačno zasnovo, ki ima, če to priznate ali ne, za marsikoga veliko vrednost. Naj gre za po višini prepogljiv mobitel, ki v primeru potrebe nudi površino zaslona manjše tablice, ali pa širini, ker je zložen priročnejši za prenašanje. Če je zaradi tega še lep, atraktiven in zanimiv, toliko bolje. Vse zapisano odlikuje mobitel P50 Pocket, toda še najbolj naslednje: bliža se pomlad, ko bomo odložili težka oblačila in začeli ceniti dejstvo, da se zložen skoraj popolno prilagaja zadnjemu hlačnemu žepu in je dovolj vzdržljiv, da ga ne bomo zlomili, če se po nesreči usedemo nanj.

Obrtniško na izredni ravni

Huaweiju je že uspelo izdelati tečaj, ki popolnoma enaki polovici zloži brez špranje, česar drugim (še) ni uspelo storiti. Ne gre samo za estetsko vprašanje, temveč prav tako za varovanje zaslona in nasploh za trdnost zloženega mobitela. Pri oprijemu in na videz daje P50 Pocket občutek robustnosti in ne krhkosti, ki je bila še nedavno povezano s prepogljivimi mobiteli. Zahteva, s katero se srečujejo vsi izdelovalci, je namreč zlaganje zaslona po krivulji, ki ne sme biti premajhna oziroma zlaganje ne sme biti ostro, kajti v tem primeru poči. Zato reža med polovicama, saj ju večina tečajev od popolnega stika na krajnem robu postopoma odmika, da na kraju sklepa nastane dovolj prostora.

Kapljičnemu upogibu zaslona se seveda Huaweiju ni uspelo izogniti, razlika je ta, da se vse skupaj dogaja znotraj in ne zunaj ohišja. Dodatna prednost pa je ta, da tečaj poskrbi za gubo, ki se manj opazi in občuti. Seveda jo s prstom, ko z njim drsate po zaslonu, zaznate, na kar se je treba navaditi. Drugače ne more biti oziroma je to nekakšen davek prepogljivosti, ki ga popolnoma ne bomo mogli nikoli odpraviti. Za moj okus nudi tečaj ravno pravo trenje, da mobitel odpiramo in zapiramo z izredno lahkoto. Z malo spretnosti celo z eno roko! Daje občutek trpežnosti in obenem dovoli, da zgornji del ostane skoraj v vsakem položaju, ki si ga želimo. Le v obeh skrajnih položajih je tendenca po skoku v razprt ali zložen položaj.

Ker tipalo prstnih odtisov pod zaslonom zaradi zasnove nima smisla, so ga vgradili v bočno tipko za vklop, nad katero je še kombinirana tipka za jakost zvočnika. Za moj okus je pretanka, toda dovolj mehka, da med pritiskom ne reže v prst. Na hrbtu sta velika kroga z objektivi sklopa zadnjih kamer in manjšim zaslonom, ki omogoča omejeno uporabo mobitela v zloženi obliki. Razprt je P50 Pocket dokaj velika naprava in temu primerno je tudi udobje uporabe z eno roko.

Bolje, če tega kompromisa ne bi bilo

Kot da ameriške sankcije ne bi bile dovolj, jo je lani zagodlo še pomanjkanje polprevodnikov. S hitrostjo delovanja mobitela P50 Pocket boste zadovoljni, čeprav je procesor lanski. Toda zaradi zasnove se toplota med največjo obremenitvijo razširi le po zgornji polovici (spodnja ostane hladna), kar praktično pomeni, da bo sistem v takšnih razmerah prisiljen v postopno znižanje zmogljivosti. Poglavitna težava izbranega procesorja je umaknjena podpora (modem) za omrežje pete generacije (5G), saj ga Huawei glede na dogovor z Američani ne sme uporabljati. Drugi podatkovni vmesniki niso osiromašeni. Ravno tako je dovolj 8 GB delovnega pomnilnika RAM in 256 GB vgrajenega. Zvočnika sta v osnovi stereo, toda spodnji je konkretno močnejši, zgornji, seveda isti kot za pogovore, je poleg bolj za okras kot kaj resnejšega.

Zunanji okrogli zaslon je oblikovan po vzoru pametnih ur. Čeprav je namenjen uporabi mobitela v zloženi obliki, je funkcionalno omejen med drugim na branje sporočil, vremenskih podatkov in fotografiranje sebe s sklopom zadnjih kamer. Uporaben bi bil še za kaj: za prikaz in izbor seznama s pomembnejšimi klici, za dostop do ključnih »stikal« (na primer za vklop letalskega načina) in podobno. Ker je to mogoče relativno preprosto doseči z nadgradnjo sistema, srčno upam, da bo Huawei natanko to tudi storil.

Druga pesem je glavni zaslon OLED. Barve so živahne, kontrasti dobri, svetilnost tudi večinoma v redu, le na močnem soncu bi si želel še malenkost boljšo. Podpira osveževanje s 120 Hz, predvsem pa je po širini blizu klasičnim mobitelom s podobno diagonalo, tako da ni težav niti s prikazom vsebin ali uporabo ožje zaslonske tipkovnice.

Če zna biti kaj rahla težava, je to avtonomija baterije. Ne v običajnih dneh, ko lahko med službo, po prihodu domov ali še kdaj vmes mobitel priključite in v desetih do dvajsetih minutah baterijo povrnete na 90 odstotkov napolnjenosti. Cel dan brez možnosti polnjenja pa utegne predstavljati izziv. Zvečer sam namreč prilezem na 10 do 20 odstotkov pri dokaj resni uporabi mobitela, zato sem ga z veseljem za nekaj časa priključil na napajalnik, če se je le pojavila priložnost. Zaradi tega bi prišla prav možnost brezžičnega polnjenja, ki pa žal ni podprta.

Zanimiv nabor kamer

Pri dosedanjih prepogljivih mobitelih so bile kamere vedno v ozadju. P50 Pocket v tem pogledu vseeno ponuja nekoliko več, kajti vsaj glavni objektiv je blizu tega, kar pričakujemo od pripadnika premijskega razreda.

Pri podrobnostih, dinamiki in barvah 10-milijonskih fotografij (mogoče je fotografirati tudi v izvirnih 40 milijonih pik) so se v Huaweiju potrudili. Kot običajno je malo preveč pridiha vijoličaste, sicer pa je vtis zelo dober.

Celo dvakratni digitalni zum daje presenetljivo kakovostne rezultate. Širokokotni objektiv s 13-milijonskim tipalom je precej bolj povprečen, kajti medtem ko je prizor v središču lep, oster in poln podrobnosti, se proti robovom marsikaj od tega izgubi.

Večje razlike so opazne v slabih svetlobnih razmerah, še posebej ponoči, ko je razvidna slabša občutljivost na svetlobo tipala širokokotne kamere. Fotografija sicer sploh ni slaba, le pretirano svetla ni in zato z manj podrobnosti na temnih področjih prizora.

Glavna in širokokotna kamera se dobro obneseta tudi med fotografiranjem neposredno proti soncu, saj ob tem izguba podrobnosti ni pretirana.

Dodaten objektiv za »spektralno analizo« omogoča fotografiranje z zanimivimi učinki v temi, saj zajema ultravijolično svetlobo, pa tudi analizo, ali je sončna krema na obrazu dobro nanesena. Fotografiji sta posneti ena za drugo, ne da bi preteklo dovolj časa za vnovično lakiranje nohtov z lakom druge barve.

Ravno tako se dokaj dobro obnese sprednja kamera, pri kateri je še posebej pohvalna možnost spreminjanja kota pogleda, bodisi portretirate sebe bodisi je na fotografiji več glav. Vključeni so vsi pričakovani umetniški učinki in lepotni filtri, tako da kakovost selfija ne bo izostala.

Oceno fotografskega sklopa zaključujejo zmogljivosti videa, ki so v primerjavi s fotografijo precej bolj povprečne: pri podrobnostih, dinamiki, umirjanju in še čem. Splošni vtis pa je, da bo ciljna publika, ki ji je mobitel namenjen, vseeno zadovoljna tudi z njegovimi zmogljivostmi videa.

Kako kaj kaže z aplikacijami?

Slišimo, da se nekateri kljub nesporni kakovosti izogibajo mobitelov tega kitajskega izdelovalca, ker naj ne bi imeli Googla. To ni čisto res, saj njegove storitve lahko uporabljate, le večji izziv je, kako priti do njih. Ni nepomembno, da Applovi iPhoni ravno tako nimajo Googla oziroma njegove aplikacije niso nameščene v tovarni in je še manj globoko integriran v sistem, kot smo temu priča pri večini mobitelov z Androidom. Pravim večini, kajti čeprav Huawei uporablja njegovo prostokodno različico, je razvil vse dodatke, zaradi katerih je uporaben in ki omogočajo celovit ekosistem naprav in aplikacij. To je bistvena razlika.

Toda pojdimo lepo po vrsti. Največkrat omenjena težava je nezmožnost uporabe trgovine Google Play in bogatega nabora aplikacij v njej. To je res in za uporabnike naprav Huawei novejšega datuma vrata do nje ostajajo priškrnjena. Ne popolnoma zaprta, kajti aplikacija GSpace predstavlja obvoz do njih. Ni brez napak, sili vas namreč v gledanje oglasov, ki do neke mere omejijo uporabniško izkušnjo tako nameščenih aplikacij.

Naslednji pomislek je dostopnost aplikacij neodvisnih ponudnikov, ki so za marsikoga pomembnejše od Googlovih. Bom imel dostop do svoje mobilne banke, bodo delovale pametne luči, v katere sem vložil malo bogastvo, kako je z upravljanjem robotskega sesalnika na daljavo in podobno? Huawei je v to vložil veliko truda. Marsikatero priljubljeno aplikacijo boste namreč našli v trgovini AppGallery ali pa vas bo iskalno orodje Petal napotilo na neodvisni vir, od koder jo boste zlahka naložili. Dejstvo je, da se je Huawei hočeš nočeš ločil od Googla in gradi svoj ekosistem. Da pa uporabniki zato ne bi bili prikrajšani, nudi več načinov, kako lahko pridejo do aplikacij in storitev, ki jih potrebujejo oziroma so nanje preprosto navajeni.

Sklepna beseda

Med preklopnimi mobiteli je P50 Pocket doslej pustil najboljši vtis. Vse od izdelave ohišja do zaslona in fotoaparata je bolj izpopolnjeno kot pri edinem tekmecu – mobitelu Samsung Galaxy Z Flip, ki pa po drugi strani ponuja vodoodpornost, podporo omrežjem pete generacije (5G), brezžično polnjenje in poln dostop do Googla. Toda če bi izbiral na podlagi videza in obrtniške kakovosti izdelave ter bi rad imel mobitel, ki bo povsod vzbujal nevoščljive poglede, potem dileme pravzaprav ni. Le cena bi lahko še malce padla in postala dostopnejša širšemu krogu uporabnikov.