Test na dlani: Honor 70

A obstajajo tudi razlike, zaradi katerih ju ne bi smeli nekritično enačiti. Predvsem to ni osiromašena izpeljanka, saj sorojenca v marsičem prekaša.

Če niste zapriseženi uporabnik najdražjih in najzmogljivejših pametnih mobitelov oziroma ne opazite samo plodov »jablane«, potem vas na Honorju 70 nič ne bo prav posebno motilo. Tu je še druga stran medalje. Ravno tako ne boste našli ničesar posebej navdušujočega. Je namreč korekten predstavnik srednjega zmogljivostnega razreda in verjetno celo najbolj uravnotežen mobitel med vsemi, ki jih je lani Honor predstavil na slovenskem trgu.

Osamosvojitev mu je dobro dela, čeprav je jasno, da popkovine še niso popolnoma pretrgali. Vprašanje, ali jo sploh kdaj bodo. Honor pravzaprav udobno sedi na dveh stolih. Ima dostop do zasnov najmanj še ene generacije naprav v vseh cenovnih razredih in obenem dostop do tehnologij, ki so jih Huaweiju Američani odtegnili. S takšnimi aduti v rokavu zlahka naredi napravo odlične strojne zasnove, s kakovostnim ohišjem in solidnim uporabniškim vmesnikom, na kateri delujejo Googlove storitve in aplikacije, ter se lahko poveže v omrežja pete generacije (5G). Honor ravno tako ni več pod pritiskom, kakšni morajo biti njegovi mobiteli, da ne bi hodili v zelje Huaweiju. Novo pridobljena svoboda se zrcali predvsem v boljših materialih ohišja in programskih trikih, s katerimi se skuša dvigniti iz sivega povprečja. V primeru Honorja 70 je to unikatni snemalni učinek, ki skuša izbrano osebo zadržati v središču pozornosti.

Zanimiv, a nikakor ne pretresljivo lep ali izstopajoč

Pravzaprav mu oblikovno ne morem veliko očitati. Kakovostne materiale, predvsem tukaj mislim na hrbtišče iz utrjenega stekla in okvir iz aluminija, nadgrajujejo ozki robovi okoli zaslona in ukrivljeni daljši (bočni) stranici. Zadaj se bohoti izrazit dvojni sklop kamer, med katerimi ni povsem nepotrebne bližinske, in drugje diamantni vzorec, ki pa ne prepreči opaznosti madežev prstnih odtisov. Vzorec je sicer lep in zanimiv, a spet ne nekaj, kar bi z veseljem neskončno dolgo opazovali. Zlasti ker nima očitne praktične vrednosti. Prstni odtisi se poznajo in ohišje kaj dosti manj ne drsi iz dlani. Ni dvoma, da je ravno tako lep zaobljen zaslon. Glede te lastnosti imam deljena mnenja. Ne zanikam zanimivosti, a tudi ne, da zaradi tega zaslon ni nič bolj uporaben od ravnega in da imam občasno še vedno težave z navidezno ločnico na začetku krivulje, ki nastane zaradi različnih smeri odboja svetlobe.

Na podobni ravni so preostale podrobnosti na dokaj robustno izdelanem ohišju. Reže, luknjice, plastični »vsadki« nad antenami in obe dokaj tanki bočni tipki. Od vsega sicer še najbolj izstopata okrogla sklopa s kamerami. Honor ni edini izdelovalec, ki je uvedel oblikovno značilnost, ki je verjetno ena boljših v zadnjih dvanajstih mesecih. Da je nekaj popolnoma novega, zato ne morem reči. Še to. Spodnji in zgornji rob sta ravna, da lahko mobitel z malo truda pokončno postavite na ravno površino.

Težko bi mobitelu očital slabe zmogljivosti

Po daljšem času pogoste uporabe me mobitel nikdar ni pustil na cedilu. Zmogljivosti so na ravni naprave srednjega razreda, morda celo nekoliko nad povprečjem. Ves čas je bilo delovanje gladko, brez zatikanj ali kakšnih drugih težav. Pod palcem je pomnilnik dovolj velik, toda ker ni reže za pomnilniške kartice, bi vseeno raje imel v roki različico z 256 gigabajti. Termične lastnosti so pogojene s tankostjo ohišja. Vsakemu je všeč, da je mobitel čim tanjši, saj debelina opredeljuje estetiko in udobje. Prednosti na eni strani povzročijo slabosti na drugi. Sintetični test obremenitve občasno pokaže kratkotrajne izrazite padce hitrosti procesorskih jeder. Kljub temu po večkratnih ponovitvah procesorske zmogljivosti nikdar niso za dlje čas padle pod 75 odstotkov nazivnih. Zdi pa se mi, da je širjenje toplote po ohišju manj učinkovito, saj je zgornja polovica s procesorjem občutno toplejša od spodnje. V tem je verjetno razlog občasnih »hudih« padcev. V praktični »govorici«. Genshin Impact boste zlahka igrali do ene ure pri srednjih nastavitvah in brez pogostih zatikanj, ne da bi vas motil vroč občutek v konicah prstov. Tankost ohišja vpliva še na sposobnost zvočnikov. Čeprav je Honor 70 naprava srednjega razreda, se pri zvoku obnese podpovprečno dobro. To je lahko še posebej pereče, ker boste na ohišju zaman iskali luknjico za priklop žičnih slušalk.

Večja hitrost osveževanja zaslona je dobrodošla, a čeprav jo zna sistem samodejno prilagajati, je poleg visoke ročno na voljo samo še 60-herčno osveževanje. Sicer zaslon nudi zadovoljive lastnosti. Želel bi morda le kakšno kandelo več, kar bi prišlo do izraza predvsem med uporabo na prostem. A je mogoče preživeti z obstoječo svetilnostjo. Barve, kontrasti in podrobnosti so v mejah pričakovanj. Kot tudi možnost prilagajanja slike na zaslonu. Kot smo že vajeni, možnosti v nastavitvah sistemi ni pretirano veliko.

Če bi z lupo iskal podrobnost, s katero Honor 70 izstopa, potem je to hitrost polnjenja baterije. S primernim napajalnikom namreč zadošča, da jo napolnite že med jutranjim obredom. Polnjenje čez noč tako lahko odpade. Kapaciteta baterije ni pretirano velika, glede na velikost naprave bi lahko bila večja, toda zadošča, da mobitel deluje dan in pol ob srednje zahtevni uporabi. Morda celo kakšno uro več.

Najmanj tri leta miru

Primerno je, da nas izdelovalec pred nakupom obvesti, koliko časa namerava zagotavljati nadgradnje in krpati morebitne varnostne luknje. Obljuba o dveh pomembnih nadgradnjah in tri leta varnostnih, pomeni, da bomo na mobitelu videli teči sistema Android 13 in 14 s pripadajočo nadgradnjo Honorjevega uporabniškega vmesnika. Predvsem ta kliče po dodelavi. Da ne bo pomote. Ni slab, a hkrati ni na ravni vmesnikov najbližjih tekmecev, Samsunga in malo manj Xiaomija. Nič ne bi bilo narobe, če bi ga oblikovno izčistili in odstranili nepotrebne in v tovarni že nameščene aplikacije.

S Huaweijevim ga ne bom primerjal, kajti v primerjavi z njim ima očitno prednost. Googlove storitve in aplikacije so vanj globoko integrirane. Zaradi podobnosti z Novo 10 Honor nagovarja s Huaweijevo kakovostjo izdelave in zmogljivostjo ob sočasnem delovanju »Googla«. Tudi zato boste mobitel takoj, ko bo mogoče, nadgradili na sedmo različico vmesnika, ki je funkcijsko bogatejša in oblikovno sodobnejša.

Fotografska vsestranskost je nekoliko omejena s tretjo globinsko kamero. Ker ni optične povečave, se boste morali zadovoljiti z 2-kratno digitalno, katere rezultati sploh niso slabi. Glavna in širokokotna kamera v dobrih svetlobnih razmerah nudita v vseh pogledih dobre (in uporabne) fotografije. Barve so enake, lepe in naravne, dinamika je dobra in podrobnosti je za večino dovolj. Večja razlika se pojavi ob fotografiranju ponoči, pri čemer je razvidno, da je tipalo širokokotne kamere v skrajnih razmerah manj občutljivo na svetlobo.

V dobrih svetlobnih razmerah so fotografije glavne in širokokotne kamere na visoki kakovostni ravni. Barve so enake, ne glede na to, katero kamero izberete, dokaj naravne, čeprav se zdi, da so občasno ob uporabi algoritma umetne inteligence malo nasičene. Barvna dinamika in kontrasti so dobri in enako lahko rečem še za podrobnosti. Teh je namreč veliko, saj imata obe kameri tipalo z več kot dovoljšno ločljivostjo.

Kameri se dobro obneseta tudi v slabših svetlobnih razmerah oziroma ponoči. Urbani prizori, pri katerih je vedno dovolj svetlobe, jima ne prestavljajo večjih težav. Fotografije so dovolj svetle, podrobnosti so vidne na temnih delih, šuma skoraj ni in mehčanje ni pretirano izrazito. Več slednjega boste opazili na fotografijah širokokotne kamere. Razlike boste sicer opazili šele v res zahtevnih prizorih v (skoraj) popolni temi, ko širokokotna ne prikaže skoraj nič oziroma veliko manj kot glavna (glej zadnja primera). A tudi ti fotografiji nista ravno uporabni!

2-kratna zagotavlja dovolj dobre fotografije, čeprav je ponoči na njih mogoče malo več mehčanja, kot sem pripravljen sprejeti. Višje povečave so mnogo manj uporabne. Tipalo sprednje kamere je višje ločljivosti, kot smo jo vajeni na napravah razreda, in zagotavlja veliko podrobnosti. Zaradi združevanja pik se tudi nekoliko bolje obnese v slabših svetlobnih razmerah in ponoči.

Na podobni ravni kot fotografije so videoposnetki. Barve so lepe, kontrast in dinamika dobri, medtem ko nisem opazil večjih težav z ostrenjem. Niti v zahtevnejših nočnih razmerah. Hkrati mobitel uvaja nov način videoposnetka od blizu (ang: Solo Cut). Gre za nadaljevanje razvoja dvojnega pogleda. Mobitel na prizoru prepozna osebe in omogoči, da eno izberete. Ko to naredite, se na zaslonu pojavi okno z njo v središču. Če se premakne, ji kamera sledi, tako da je ves čas v središču pozornosti. Zanimiv učinek, to moram priznati. A se zastavlja enako vprašanje kot vedno pri podobnih »novotarijah«. Je dovolj zanimivo, da bo postalo poglavitni ali vsaj pogosteje uporabljeni snemalni način?

Sklepna beseda

Honor 70 je v vseh pogledih soliden mobilni telefon srednjega cenovnega razreda, toda ne morem se znebiti občutka, da je obstal v povprečju. Trudil sem se, a nisem našel točke, pri kateri bi močno odstopal od tekmecev v srednjem razredu, kjer je gneča tradicionalno največja. Honor 70 je namreč dober v vsem, razen v kakovosti zvočnika, ki je pod »nivojem«, toda v ničemer tudi drastično ne izstopa. Pa bi moral, da bi nagovoril morebitnega kupca. Zagotovo ni slab mobitel in všeč mi je, da niso pretiravali v številčnosti kamer. Fotografije in videi so ravno tako dobri in bodo zadovoljili večino. Ne bo razočaral, a se vanj tudi ne boste zaljubili.