Test na dlani: Apple iPhone 13 Pro Max

Od nekaj se razburjamo, da imajo priljubljeni jabolčni mobiteli premajhen pomnilnik, kajti brezplačnega prostora v oblaku prav tako nudijo manj kot tekmeci, Apple pa noče niti slišati o morebitni vgradnji ležišča za pomnilniške kartice. Modela brez priponke »pro« v imenu imata po novem najmanj 128 GB velik pomnilnik, medtem ko se pri najdražjem iPhonu 13 Pro Max lahko odločite za različico s kar 1 TB velikim prostorom za hranjenje datotek. Večina česa takšnega ne potrebuje, bo pa zanimivo za pogoste »snemalce« videoposnetkov v razločljivosti 4K in profesionalnem načinu snemanja. Toda Apple lahko letos reče, da so prebili terabajtno mejo, ki so jo nekateri drugi proizvajalci že pred časom.

O tem iPhonu lahko podobno kot o drugih premijskih modelih govorimo v presežnikih. Kot vedno Apple ničesar ne prepusti naključju in poleg popolnega nadzora nad usklajenim delovanjem strojne in programske opreme ter aplikacij vsako leto bolj nadzira še načine, kako uporabljamo naprave. Zaprt sistem, v katerem ni treba razmišljati, kako funkcijo uporabiti ali kje je skrita iskana aplikacije, je glavni razlog, čemu nekateri niti ne pomislijo, da imajo morda tudi Applove naprave, kot vse druge, slabosti. Ni jih veliko in še tiste, ki so, kot je lasten priključek namesto povsod po svetu sprejetega USB-ja tipa C, so dobro skrite in njihov pomen za uporabniško izkušnjo minimalen.

Oprosti, Apple, toda letošnji »max« je še malce obilnejši »cegel«

Sreča je, da za razliko od lani med modeloma Pro in Pro Max ni drugih razlik kot večje mere slednjega. iPhone 13 Pro Max je enako velik kot lanski model, a je za odtenek debelejši. Razlog se skriva v večji bateriji, ki glede na uradne podatke zadostuje za do 25 ur predvajanja videa. iPhoni nikdar niso sloveli po dolgotrajnosti baterije, neradi govorijo celo o kapacitetah, kajti za uporabnika je nekaj popolnoma normalnega, če mora napravo vsak večer priklopiti na električni napajalnik. Kljub vsemu omenjena obljuba obeta veliko, tudi polnjenje vsak drugi dan pri zmerni uporabi. Toda čemu bi jo uporabljali zmerno, ko ima vendarle velik zaslon in zlahka zamenja manjšo tablico?

Razen ožje zaslonske zareze s tipali biometričnega sistema FaceID in večje ter višje izbokline s tremi kamerami drugih omembe vrednih razlik v primerjavi z lanskim letom ni. Okvir ohišja je iz nerjaveče kovine, zaslon je zaščiten in iz, kot temu pravijo, keramičnega ščita, ki obeta boljšo zaščito od poznanih utrjenih stekel, hrbtišče pa je bleščeče ter magnet za prstne odtise. Enoročna uporaba je še vedno otežena. Pravzaprav sem začuden, da Apple v največjega iPhona ne vgradi podpore za elektronsko pisalo, kajti zdi se, da to ne bi bilo odveč. Ne, ker ga imajo Samsungovi mobiteli, temveč ker so podporo pred časom dobile najosnovnejše tablice iPad. Kljub svetlečemu videzu naprava ne drsi iz dlani, le zaradi velike izbokline jo je čudno gledati odloženo na ravno površino s hrbtom navzdol. Ravni boki, kar je sicer lanska Applova oblikovna pogruntavščina, niso samo videti odlično. Prav tako nudijo dober oprijem in nobene potrebe ni, da bi bili zaobljeni. Oblikovno lanski in letošnji iPhoni še vedno izstopajo, saj jim noben mobitel ni enak.

Z manj jeder do boljše zmogljivosti

Na predstavitvi novih mobitelov so veliko govorili, koliko odstotkov so zmogljivejši od tekmecev s sistemom Android – oziroma ve se, katerih procesorjev. Ker je hitrost naprave posledica usklajenega delovanja strojne in programske opreme in ker na drugi strani usklajenosti ni ter sta sistema iOS in Android zelo različna, so tovrstne primerjave vsaj na načelni ravni vprašljive. Dejstvo pa je, da ima Applov najnovejši procesor šest jeder, od katerih sta le dve visoko zmogljivi, ter pet grafičnih jeder. Večina najzmogljivejših procesorjev na drugi strani ima jeder več, a se vseeno največkrat slabše odrežejo.

Odličen je prav tako zaslon OLED, katerega hitrost osveževanja v modelih Pro prvič doseže 120 Hz. Kot je postalo običajno, je osveževanje dinamično in se prilagaja glede na sliko zaslona ali zagnano aplikacijo. Ko je najvišje, je razlika očitna. Še posebej pri mobilnih igrah. Gladko premikanje in manj zatikanja, na primer pri hitrem premikanju seznama gor ali dol po zaslonu. Poleg natančnih barv in visoke dinamike odlikuje zaslon visoka svetilnost, ki se še posebej dobro izkaže na prostem in pri prikazu vsebin visoke jasnosti, ter višja ločljivost od polne visoke (FHD). Na njem še posebej dobro izpadejo fotografije in videoposnetki. Bolje kot na večjem zaslonu monitorja. Da se nekaterim zdijo Applovi zasloni OLED boljši, ni posledica zaslonske tehnologije, ta je namreč za vse bolj ali manj enaka, temveč nastavitev barv, temperature in še nekaterih drugih lastnosti prikazane slike. Praktično to pomeni, da so razlike subjektivne in na filozofski ravni. Katera zelena trava je lepša (boljša)? Takšna, kot jo vidimo skozi okno, ali za odtenek bolj poudarjena? Priznati pa moramo, da so Applove nastavitve očem všečne in hitro prepričajo.

Na pričakovano visoki ravni so prav tako vsi drugi strojni elementi. Prepoznava obraza deluje odlično in, odkrito rečeno, tipala prstnega odtisa nisem pogrešal. Poleg podpore vsem sodobnih podatkovnih vmesnikov imajo letošnji iPhoni vmesnik NFC, ki je še vedno zaklenjen za aplikacije, ki niso Applove. To je ena od omenjenih slabosti, o kateri se govori manj, kajti vemo, da je NFC uporaben za različne namene. Zvočnega priključka ni, zato sta odlična oba stereo zvočnika – znotraj omejitev glede na fiziko zvoka v manjših napravah. Podprto je brezžično in hitro žično polnjenje, po lanskem vzoru pa v kompletu ni električnega napajalnika.

Okolje, kot je vedno bilo!

Beseda kontinuiteta najbolj opiše značilnosti Applovega uporabniškega vmesnika. Nobenih presenečenj, in če ga več let ne uporabljate, boste menili, da se nič ni spremenilo. Bistveni elementi se res že dolgo niso in nekaj takega bi si želeli v okolju nekaterih mobitelov s sistemom Android. Nadgradnje pa so na voljo pri vseh starejših modelih, katerih strojna oprema je dovolj zmogljiva.

Nekaj, od daleč podobnega predalu za aplikacije, je na skrajnem desnem koncu aktivnih zaslonov, čeprav bo večina uporabnikov aplikacije in bližnjice še vedno raje organizirala po zaslonih in mapah. S potegom prsta proti levi odpremo zaslon z zbranimi informacijami, poteg navzdol prikaže seznam obvestil in iz desnega gornjega kota nastavitve.

Applov uporabniški vmesnik oziroma nasploh aplikacije in storitve so preproste in intuitivne za uporabo. Rad pravim, da je okolje odporno proti napakam. Preprečuje jih zaprt sistem in omejenost, kaj lahko v njem sploh počnemo. Začenši od nameščanja aplikacij in prenosa datotek nekam drugam, kar, če na drugi strani ni Applove naprave, ni vedno preprosto. Tako na primer datoteke s shranjenim videom v kinematografskem načinu ohranijo meta podatke in jih lahko urejamo po prenosu le, če smo jih prenesli na prenosnik Mac. Večino uporabnikov seveda to ne bo motilo. Poleg mobitela imajo še druge Applove naprave.

Pri nekaterih lastnostih bolje kot lani

Razlog večje izbokline kamer so novejša tipala, ki zahtevajo večje objektive. Najboljše tipalo ima glavna kamera, kar je do neke mere razumljivo. Uporabljamo jo večina časa. Odlični sta prav tako širokokotna in kamera s 3-kratno optično povečavo, čeprav je pri prvi opaziti slabšo občutljivost na svetlobo. Poleg kinematografskega načina snemanja je prvič dodan način za bližinsko fotografijo (makro). Zaradi primerne goriščne razdalje je pri njem uporabljena širokokotna kamera, toda aplikacija nima posebnega načina. Ko mobitel zazna, da je blizu objekta fotografiranja, samodejno preklopi kamero. Preskok zna biti nadležen, saj je opazen. Sicer fotografska aplikacija ne poka po šivih zaradi številnih možnosti, ki dostikrat le medejo uporabnika, mnogo procesov je namreč samodejnih.

Poleg fotografske vsestranskosti in podobne kakovosti vseh vgrajenih kamer je pri vsakem mobitelu pomembna kontinuiteta – da so barve vsaj približno enake ne glede na uporabljeno kamero in da vedno dobimo približno enako kakovostne fotografije. To izpričujejo primeri fotografije vseh treh kamer – širokokotne (levo), glavne in kamere s 3-kratno povečavo (čisto desno). Barve so naravne, čeprav so fotografije na zaslonu mobitela videti veliko bolje kot na večjem računalniškem zaslonu. Prav tako je odlična dinamika med temnimi in svetlimi deli. Redko se pripeti, da so deli fotografije preveč ali premalo osvetljeni. Kljub samo 12-milijonski ločljivosti je na fotografijah za večino uporabnikov več kot dovolj podrobnosti.

Večje razlike med kamerami se pokažejo v slabših svetlobnih razmerah, pravzaprav mraku. Nočni motiv je namenoma izbran, da so razlike očitnejše. Najmanj svetlobno občutljivo je tipalo širokokotne kamere, medtem ko se drugi dve bolje izkažeta. Še najbolj glavna. Glede na dejstvo, da ima od vseh treh fizično največje tipalo, njena svetlobna občutljivost ne more biti presenečenje. Fotografija je najbolj svetla, barve, kolikor jih ponoči je, so dobre in podrobnosti prav tako, medtem ko je šuma in nejasnosti manj. Toda glede na lansko leto nočni način kljub izboljšanemu tipalu ni prinesel omembe vrednega napredka.

Bližinska fotografija je dodatek, ki zna pritegniti vse ljubitelji miniatur. Pri fotografiranju od blizu se letošnji iPhoni obnesejo bolje kot lanski, kajti lani so bile fotografije s premajhne razdalje vse po vrsti zamegljene. Z malo vaje lahko zanimivo fotografijo ustvarite tudi s pomočjo 3-kratne optične povečave, čeprav vsaj uradno ta temu ni namenjena. Vse je možno, dokler so svetlobne razmere dobre in roka mirna.

Čarobna beseda je »kinematografija«

Čeprav sicer odlične zmogljivosti snemanja videa tja do razločljivosti 4K in z visoko jasnostjo (HDR) je letos poudarek na načinu, ki posnema osupljivost filmskih prizorov. Predvsem z uporabo filtrov, da je prizor bolj skrivnosten, in igranjem s spreminjanjem ostrenja. V osnovi naj bi za vse poskrbel mobitel kar sam. Ko prepoznava obraza ali česa drugega, denimo živali, te ohranja izostrene, tisto za njimi, odvisno od prizora, pa zamegli. Spreminjamo lahko stopnjo zameglitve, ki pa je kot v svetu pravega videa podana z vrednostjo zaslonke, denimo f 2.8. To je mogoče nastavljati s pritiskom na ikono f v kotu in potem premikanjem drsnika. Aplikacija sicer vzame vrednost, ki se ji zdi primerna, je pa to mogoče spremeniti. Vendar ni nič izgubljenega ali zapečatenega, če med snemanjem pustimo samodejno nastavljeno »zaslonko«. Mogoče jo je namreč spremeniti pozneje, če le uporabljamo Applove aplikacije in smo video prenesli prek brezžičnega protokola Aidrop. Samo ta metoda namreč ohrani metapodatke.

Kadar mobitel prepoznava obraze in je svetloba dobra, filmsko snemanje deluje presenetljivo dobro. Pri več protagonistih je mogoče včasih treba potrditi, kdo naj bo izostren, sicer pa samodejno ugibanje večinoma ne zataji. Seveda pa to ne gre pri množici ljudi. Prav tako ne v slabši svetlobi, zato je konkretna osvetlitev, če tega ne snemate zunaj, na dnevni svetlobi, nujna. Kadar bi radi snemali kakšen predmet, ne živih bitij, je treba klikniti nanj, da ga mobitel izostri. Priznam, da so rezultati zanimivi, toda nisem ravno prepričan, da bomo način uporabljali ves čas, ko snemamo otroke, zabavo in nasploh tisto, kar snema večina. Razločljivost je tudi omejena na polno visoko (FHD) in učinek je na voljo za glavno in sprednjo kamero.

Sklepna beseda

Napredek je ravno tolikšen, da nima smisla takoj menjati modela iPhone 12, toda če imate še starejše in ste se končno odločili za menjavo, potem kljub morebitni nižji ceni nima smisla kupiti »dvanajstice«. iPhone 13 Pro Max je vsekakor odličen mobitel, ki bo zadostil potrebam vsakega uporabnika. Marsikaj ga odlikuje, toda še najbolj vas bo navdušila kakovost zaslona, fotografska vsestranskost in splošne zmogljivosti. Morda je nekoliko drag, a kdo sploh še sprašuje o ceni, ko je na seznamu želja Applova naprava. Toda vseeno ima velikega tekmeca. To jo iPhone 13 Pro, ki ima vse, kar ima večji bratec, le v manjšem in lažje obvladljivem ohišju. Medtem ko sta se mobitela lani razlikovala še pri drugih lastnostih, ju letos loči le velikost zaslona.