Kako do aplikacij pri novih pametnih mobitelih Huawei?

Da uporabniki ne bi bili prikrajšani za priljubljene aplikacije, na katere so se navadili, je Huawei ponudil tržnico AppGallery. Ta pa ni edina pot, kako vseeno priti do želenih aplikacij oziroma tistih, ki jih potrebujete.

Huawei in Google aplikacije

Odsotnost Googla je za Huawei veliko bolj boleča, kot so pripravljeni priznati, ker gre pri tej stvari za veliko več kot zgolj nezmožnost namestitve tržnice Play in aplikacij, kot sta Zemljevidi in YouTube, na njihove nove mobitele.

Med temi pa so ta čas daleč najzanimivejši modeli družine P40. Bistvo težave je namreč v tem, da je Google v okolju mobilnega sistema Android dosegel prevladujoči položaj, zato drugačne ideje in druge poti le stežka zacvetijo. Za zdravo tekmovanje na trgu in za razvoj tehnologije pa tudi ni dobro, da lahko eno podjetje (razlogi tu niso pomembni) tako preprosto blokira drugo.

Kje se skrivajo težave?

Sistem Android je sicer objavljen pod prosto kodno licenco, kar pomeni, da ga lahko vsak po želji uporablja in spreminja, vendar to ne velja za tistih nekaj bistvenih »kock«, ki jih je Google dodal in so popolnoma pod njegovim nadzorom. Imenujejo jih Googlove mobilne storitve (GMS), vanje pa sodi mnogo več kot le nekaj najbolj priljubljenih aplikacij.

Jedro oziroma tako imenovani GMS Core vključuje datoteke, ki morajo biti naložene na točno določen del polnilnika s polnim dostopom do naprave, zato jih uporabnik preprosto ne more sam namestiti. Težava pa je v resnici večplastna. Izdelovalci pametnih telefonov morajo zaprositi Google, da jim izda dovoljenje (licenco) za uporabo paketa GMS. Licenca je sicer brezplačna, kot pa vidimo v primeru Huaweija, jo Google lahko tudi zavrne. Še več, Google registrira tudi naprave, ki paket lahko uporabljajo, zato nekateri obvozi, kot je tisti s pomočjo orodja Chat Partner, nič več ne delujejo.

V sklopu paketa GMS so storitve, ki jih potrebujejo druge aplikacije, zato delujejo kot aplikativni programski vmesnik (API). Če potrebuje na primer dostop do oblačne shrambe Drive, dostop do uporabniškega računa ali prikaz položaja na zemljevidu, »pokliče« API ustrezno storitev v GMS-ju in ta vrne želene podatke.

Na mobitelih Huawei storitev GMS ni, zato aplikacije, ki jih potrebujejo, ne bodo delovale, čeprav imajo Huaweijevo alternativo – mobilne storitve HMS, vključno z zbirko HMS Core. To lahko povemo tudi malce razumljivejše. Recimo, da je v aplikaciji zapisana telefonska številka A, prek katere prejme za delovanje potrebne podatke. Številka je Googlova, zato Huawei uvede številko B, ki deluje enako, vendar je aplikacija ne pozna. Tu je razlog, zakaj morajo razvijalci aplikacije prilagoditi, da znajo uporabiti tudi storitve HMS. To pa zahteva delo, čas in pripravljenost, da se česa takega sploh lotiš, kar je tudi razlog, zakaj je v tržnici AppGallery veliko manj aplikacij kot v tržnici Play.

Veliko pa jih storitev GMS ne potrebuje, zato si poglejmo, kako jih lahko uporabnik najde in namesti na pametni mobitel Huawei. Možnosti namreč obstajajo.

Tržnica AppGallery – osrednje mesto za aplikacije

Pol leta se Huawei trudi prepričati razvijalce, naj svoje aplikacije objavijo tudi v tržnici AppGalley. Ponekod je manj, drugje pa bolj uspešen. Ker pa še ni minilo leto, odkar je bil prisiljen stopiti na lastno pot, je še veliko prekmalu za sodbo o uspešnosti. V tržnici sicer aplikacij ni malo, vendar je bolj kot število pomembno, da so v njej tiste, ki jih potrebujete. Pa še to je zelo osebna stvar.

Če potrebujete na primer komunikacijsko storitev Viber, platformo NEO Telekoma Slovenije in predvajalnik Kodi (vse te namreč so v Huaweijevi tržnici), potem vas odsotnost Googla ne bo motila, saj aplikaciji Zemljevidi in YouTube delujeta tudi v brskalniku. S prek tržnice nameščenimi aplikacijami tudi ni nikakršnih težav, saj je poskrbljeno tudi za nadgrajevanje. Če pa potrebujete katero drugo, kot so na primer Drajv Zavarovalnice Triglav in aplikacije bank, potem se stvari zapletejo. Huawei se bo sicer dogovoril in nekatere bodo tudi v njegovi tržnici, verjetno pa nikdar ne bodo čisto vse.

Uporaba tržnice AppGallery je sicer preprosta – kot uporaba vsake druge tržnice, a Huawei trdi, da je varnejša, saj razvijalca preverijo, preden je aplikacija objavljena. Poleg običajnih funkcij, kot so predlogi za nameščanje in možnost vpisa tistih, ki jih pogrešate, so zanimiv dodatek tudi tako imenovane hitre aplikacije. Gre za novo generacijo rešitev, ki v bistvu delujejo kot storitve, zato jih ni treba namestiti na pametni mobitel. Dovolj je, da se dotaknemo ikone v tržnici, in takoj se zažene.

Druge poti do aplikacij

A tudi v takšnih primerih niste popolnoma brez možnosti. Uporabite lahko orodje Phone Clone, ki vse kar imate na obstoječem, prenese na nov mobitel (določene googlove aplikacije). Zanimivo pa je, da v procesu prenese tudi Googlove zemljevide, ne pa tudi aplikacije YouTube. Podoben učinek je tudi, če star mobitel arhivirate v oblak ali s pomočjo programa HiSuite na osebni računalnik, nato pa z arhivsko datoteko obnovite nov mobitel. So pa v teh primerih vprašljive poznejše nadgradnje, saj zanje skrbi tržnica. Če aplikacij ni v tržnici ali v tržnicah, ki so morebiti na mobitelu, potem morate za nadgradnje skrbeti ročno.

Nekatere aplikacije, med drugim Zemljevide in YouTube, lahko zaženete v brskalniku, če pa je namestitvena datoteka na spletni strani razvijalca, potem jo lahko prenesete in namestite tudi od tam. Povezave do strani najdete v tržnici AppGallery ali pa namestite aplikacijo MoreApps (skozi AppGallery), ki pomaga iskati želene.

Težave so in bodo, vendar obstajajo po drugi strani tudi možnosti, da lahko vseeno na nove mobitele Huawei (od serije P40 in naslednji modeli) namestite vsaj del aplikacij, brez katerih ne morete. Upamo pa tudi, da bo tretja pot uspela in bodo razvijalci v prihodnje poleg različic za Apple in Google naredili tudi različico za AppGallery. Ker nekateri nismo zadovoljni, kako Google vidi uporabnike in kaj mu ti pomenijo, se bo morda iz vsega skupaj izcimilo tudi nekaj dobrega in bomo tudi uporabniki sistema Android lahko izbrali okolje, v katerem je zasebnost pomembnejša od potrebe po pretiranem zbiranju in trženju naših podatkov.