Ničelna toleranca do vsakršnega nasilja in kako ukrepati

Ali starši poznamo spletno nasilje, s katerim se lahko srečajo otroci

Spletno nasilje ali cyberbulling je nasilje sodobnega časa, ki se je z ulic preselilo na družbena omrežja. Povzročitelji nasilja se lažje skrijejo za zaslon in z lažnimi profili žalijo ter nadlegujejo žrtve. Med mladimi se je kot vse pogostejša oblika spletnega nasilja razširil žaljiv govor, ki vključuje tudi kletvice in žaljivke. V spletno nasilje je lahko naš otrok vključen kot žrtev, storilec ali opazovalec. Pomembno je, da se o tem pogovarjamo z otrokom, saj otrokom tovrstna komunikacija povzroča veliko stisk, in prav je, da se s to problematiko seznanimo, da jim lažje pomagamo.

Dobrodošlo je da otroci, najstniki in starši vedo, kako ukrepati, če se jim to zgodi ali če opazijo spletno nasilje pri drugih. Če ne ukrepamo, povzročitelji običajno nadaljujejo s svojim delom in postajajo še predrznejši, k spletnemu nasilju pa privabljajo še druge.

»Zaskrbljujoče je, da danes stroka v pogovorih z mladostniki opaža, da žaljivi govor sprejemajo kot nekaj običajnega, govorijo, da jim je vseeno in da jih žaljivke ne prizadenejo. Na žalost to kaže, da je žaljivi govor med mladimi tako pogost, da so razvili toleranco do tovrstnega početja. Zato je ozaveščanje o ničelni toleranci do nasilja in o možnostih ukrepanja med starši, najstniki in otroci nujno.«

Ena od oblik spletnega nasilja, ki se pojavlja med mladimi, je znotraj določene skupine, v katero žrtve ne spustijo, ji pa dajo vedeti, da se o njej pogovarjajo. Žrtve so pri tem pogosto javno izpostavljene s fotografijami, imeni in priimki, s čimer ji povzročajo še večje nelagodje in stres. Dogaja se tudi, da fizično nasilje med mladimi posnamejo in posnetek začasno objavijo ali pa ga delijo v ozkem krogu mladostnikov, ki pa ga potem kažejo naprej. In tudi to lahko zelo prizadene žrtev in ji povzroča stisko, ki jo težko premaga sama.

Otrokom in mladostnikom je treba jasno sporočiti, da so nasilje, kletvice in kakršnokoli spletno žaljenje neprimerni in nedopustni. Pomembno je, da otroci vedo, da je deljenje fotografij drugih oseb brez njihovega dovoljenja prepovedano in kaznivo. Treba jih je seznaniti, da na spletu pustijo svojo digitalno sled, tudi če komunicirajo z anonimnim profilom.

Opazujmo otroke in se o spletnem nasilju pogovarjajmo

Pomembno je, da otroka pravočasno opremimo z znanjem o vseh možnih spletnih pasteh. S tem krepimo otrokovo zaupanje in ga učimo, da bo znal pravočasno poiskati pomoč. Pomembno je, da se o problematiki spletnega nasilja pogovarjamo in ozaveščamo, da ima vsak moč, da lahko nekaj naredi drugače in bolje.

• Starši mlajših otrok spremljajmo, s kom otroci komunicirajo na družbenih omrežjih.
• Naučimo otroka, naj jasno pove, da mu žaljivi komentarji niso všeč in da želi, da povzročitelj preneha. Če to ne pomaga, naj na žaljivke ne odgovarja.
• Starši otroke spodbujajmo, da se lahko na nas obrnejo, če bodo naleteli na vsebino, ob kateri bodo začutili, da se ne počutijo prijetno.
• V primeru, da so otroci priča spletnemu nasilju, se svetuje, naj se sami ne izpostavljajo. Kar opazijo ali vedo, naj povejo staršem ali odgovornim osebam v šoli.
• Razložimo otroku, da je, če je nekdo priča žaljenju in nadlegovanju znotraj neke skupine in ne ukrepa, lahko sokriv, zato spodbujajmo otroke, da v tovrstnih spletnih aktivnostih ne sodelujejo.
• Otrokom in mladostnikom moramo jasno sporočiti, da lahko spletno nasilje zaustavimo le, če smo do njega kritični in ga ne sprejemamo kot običajnega.

Vsak ima moč, da soustvarja prijeten digitalen svet, zato spodbujajmo mlade, naj izberejo lepo besedo in jih učimo, da imajo ničelno toleranco do spletnega nasilja. Uživajmo pametno in soustvarjajmo prijeten ter varen digitalni svet.

Ali veste, kaj naš otrok piše na družbenih omrežjih

Povzročitelji spletnega nasilja običajno ustvarijo lažni profil, s katerega anonimno žalijo in grozijo. Lahko se pretvarjajo, da so nekdo drug, uporabljajo druga imena ali spremenijo spol. Na tak način se njihov pogum stopnjuje in hitro pozabijo, da je na drugi stani oseba s čustvi, pozabijo, da se sami ne bi dobro počutili, če bi prejemali taka sporočila, pozabijo pa tudi na to, da s tem tudi puščajo za seboj digitalno sled.

Starši lahko preverimo, ali ima otrok na družbenih omrežjih poleg svojega uradnega profila s pravim imenom morda še druge lažne profile. Od otroka lahko zahtevamo vpogled v njegov profil, saj imamo starši mladoletnega otroka pravico do vpogleda v njegov mobitel (varstvo osebnih podatkov med otroki in starši ne velja). Stroka staršem svetuje, da otroci ob začetku uporabe mobilnih naprav nimajo svojega lastnega mobitela, temveč ga dobijo le v uporabo. Priporočeno je, da starši poznamo njihova gesla, saj jih bomo tako lahko lažje usmerjali in jim priskočili na pomoč, če bo ta potrebna. Pazimo tudi, da smo s svojo komunikacijo na družbenih omrežjih tudi sami dober zgled.