Navijaški bonton in vloga staršev v razvoju športnika

Šport nudi mladim več kot le zdrav telesni razvoj

Šport spodbuja otroke h gibanju in razvijanju motorike, hkrati pa je odlična priložnost za učenje življenjskih spretnosti in veščin. Skozi šport se učijo uspešne komunikacije, ekipnega duha, discipline in učinkovitega odločanja. Naučijo se zmagovati in prenašati poraze. S športom gradijo skupnost, v kateri pridobijo prijatelje in včasih zgradijo najtesnejša zavezništva.

Komentarji, kot je »Rad te gledam, kako igraš«, so lahko potrjujoči za mlade športnike, saj poudarjajo veselje do sodelovanja pred zmago.

Šport predstavlja tudi pomembno alternativo begu v virtualne svetove, ki po mnenju psihologinje Mance Kok lahko negativno vplivajo na razvoj otrok.

»Športna aktivnost otrokom in najstnikom predstavlja barvito izkušnjo ''offline'' sveta: lahko izpolnjuje potrebe po druženju, dosežkih v igri, zabavi. Ta izkušnja je v svetu, ki vse bolj bledi zaradi nasičenosti digitalnega sveta, za otroke izrednega pomena, saj jih ohranja prisotne v resničnem svetu.«

Manca Kok, mag. psihologije, svetovalka centra Logout

Usmerjanje v športne dejavnosti je zato pomembno. Se pa tam vloga staršev šele začne. Otroci, ki se odločijo za šport, bodo potrebovali vseskozi tudi mentalno podporo. Če je v domačem varnem okolju ne dobijo, lahko dodatno potrditev iščejo na družbenih omrežjih, ki pa so pogosto preplavljena z negativnimi komentarji in žaljivkami oziroma sovražnim govorom.

Vloga staršev v razvoju mladega športnika

Če je v štartu želja nekaterih staršev, ki spodbujamo otroka k športni dejavnosti, predvsem, da bi se otrok gibal in družil s prijatelji na igrišču, pa lahko vpis v športni klub in specializacija pomenita večjo obveznost, kot smo pričakovali.

Soočimo se z vrsto vprašanj, na katere nimamo vedno vseh odgovorov. Kako dolgo vztrajati? Kaj reči, ko ne gre? Kako prebroditi nesoglasja? Kako uspešno krmariti med športom in uspešnostjo v šoli ter splošnim razvojem in socializacijo otroka?

Da bi starši lažje razumeli svojo vlogo v življenju mladega športnika, je pod okriljem Plavalne zveze Slovenije nastal priročnik Športno zreli starši. V njem lahko med drugim preberemo tudi opredelitev vloge staršev v različnih obdobjih razvoja mladega športnika.

V začetnih letih (6–13 let) je naloga staršev predvsem, da vzbudimo zanimanje za šport. Otroci bodo preizkusili več različnih, trenirali pa predvsem zaradi užitka in zabave.

V starosti 13–15 let sledi obdobje specializacije, ko bodo otroci športu namenili več časa, še vedno v smislu zabave, pa tudi aktivacije in razvoja tehnike. Učili se bodo usklajevati šport in šolo. Slednja, kot priporočajo v priročniku, pa naj bo na prvem mestu.

Sledi obdobje investiranja (15–18 let), ko mladi športniki trenirajo še več, razvijajo taktične, tekmovalne in tehnične vidike športa. Starši družinske aktivnosti prilagajamo otroku – športniku, izjemno pomembna pa je seveda tudi čustvena podpora staršev.

(Vir: kratek povzetek izhaja iz priročnika Športno zreli starši)

Čustvena podpora in gojenje pozitivne kulture navijanja

Ustvarjanje kulture pozitivnega navijanja zahteva naše zavestno prizadevanje. Vključuje razumevanje, da je vloga starša podpirati, ne nadzorovati in da se moramo osredotočiti na odnos otrok do športa ter hvaliti njihovo vztrajnost, ne pa le rezultatov.

Komentarji, kot je »Rad te gledam, kako igraš«, so lahko potrjujoči za mlade športnike, saj poudarjajo veselje do sodelovanja pred zmago.

Kodeks 'fair playa', ker starše v navijaški coni rado zanese

V teoriji je jasno, kako naj bi navijali pametno. V praksi pa smo tudi starši kot navijači večkrat slab zgled otrokom, če ne celo motilci (zmerjanje sodnika, trenerja itn.). Tudi zato je že pred leti KZS pripravila starševski projekt fair playa Častna starševska, katerega ambasadorja sta bila legendarna košarkarja Matjaž Smodiš in Slavko Duščak, oba starša več otrok.

Smernice Častne starševske so med drugim narekovale, da otroka ne silimo v igranje košarke ali drugega športa, temveč da so to njegove sanje. Večina otrok sodeluje v športu predvsem zaradi zabave. In to je dobro!

Nekateri klubi so smernice nato nadgradili z dodatnimi pravili. V Društvu za šport in rekreativne dejavnosti Mladi upi na primer tudi s tema praviloma:

»Starši morajo spoznati, da so mladi košarkarji tisti, ki igrajo tekmo. Če mora mladi nadobudnež kadarkoli med tekmo nenehno čakati kričeča navodila ali če mora oprezati za signali s tribune, se nikakor ne more osredotočiti na tekmo in posledično izgubi stik s trenerjem, soigralci ter učenjem, kako se odzivati in sodelovati med tekmo.«

»Uporaba 24-urnega pravila: Če imate trenerju kaj povedati, počakajte 24 ur po dogodku, preden boste z njim razpravljali – seveda brez alkoholnih dodatkov. V tem času dobite boljšo perspektivo, ravno tako kot trenerji.«

Vir: spletna stran Mladi upi.

Negativno vedenje staršev lahko spodkoplje načela dobrega športnega obnašanja. Ko otroci vidijo, kako se starši prepirajo s sodniki, kritizirajo druge igralce ali se obnašajo nešportno, lahko začnejo posnemati to vedenje. To ne vpliva samo na njihov lasten odnos do igre, temveč tudi na njihove odnose s soigralci in nasprotniki.

In vse to ne velja samo za tekme otrok, da se razumemo. Starši smo s svojim ravnanjem in obnašanjem zgled otrokom ves čas. V živo, na družbenih omrežjih ali drugje. Zato je pomembno, da postanemo dober zgled tudi med spremljanjem tekmovanj svetovanega formata.