V slovenskem jeziku še ni uradnega izraza za 'sharenting'. To je sestavljenka besed 'share' in 'parenting', uporablja pa se za starše, ki na družbenih omrežjih delijo fotografije svojih otrok.
Vsi tisti, ki smo prisotni na družbenih omrežjih, smo verjetno opazili, da nekateri starši delijo fotografije, videoposnetke in druge informacije o svojih otrocih. Gre za pojav, ki so ga poimenovali 'sharenting'. V zadnjih letih je vse bolj razširjen.
Kakšne pa so njegove posledice in kakšne so strategije za iskanje ravnovesja med deljenjem in varovanjem zasebnosti otrok?
V današnji digitalni dobi so družbeni mediji postali osrednji del našega življenja, saj omogočajo povezovanje, deljenje in dokumentiranje naših izkušenj. Vendar se starši soočamo z edinstvenim izzivom, ko gre za deljenje življenja otrok na spletu. Pojav, znan kot 'sharenting', se nanaša na dejanja staršev, ki na platformah družbenih medijev delijo fotografije, videoposnetke in osebne podatke svojih otrok. Tako imajo nekateri otroci na spletu objavljene svoje fotografije še pred svojim rojstvom (npr. slikice z ultrazvoka).
Ena od ključnih prednosti 'sharentinga' je možnost, da starši svoje veselje, radosti in izzive delimo s širšim krogom ljudi, še posebej družinskimi člani in prijatelji, ki morda niso fizično blizu. Fotografije, videoposnetki in zapisi na družbenih omrežjih omogočajo staršem, da ustvarjamo digitalne spomine, ki so dostopni in deljeni v realnem času.
'Sharenting' je morda res lahko način praznovanja mejnikov, povezovanja z družino in prijatelji ter ustvarjanja digitalnega albuma, hkrati pa odpira pomembna vprašanja o zasebnosti, privolitvi in morebitnih dolgoročnih učinkih na otroke.
'Sharenting' je kompleksen izziv, ki zahteva premišljen odnos do uporabe družbenih medijev. Starši oblikujemo digitalno identiteto svojih otrok veliko prej, preden otroci sploh začnejo razmišljati o tem, kdo ali kaj želijo biti na družbenih medijih ali drugje. Zavedanje posledic in spoštovanje zasebnosti otrok sta ključna za gradnjo odnosa, ki povezuje tako starševske želje po deljenju kot tudi potrebe otrok po varnosti in zasebnosti.
Z deljenjem fotografij in osebnih podatkov otrok na spletu jih starši izpostavljamo morebitnim tveganjem glede zasebnosti. To vključuje tveganje kraje identitete, kršitev varnosti podatkov in spletnega izkoriščanja. Poleg tega ima lahko digitalni odtis, ki ga ustvarimo za otroke, dolgotrajne posledice, saj je njegovo spletno prisotnost težko nadzorovati ali izbrisati.
Otroci imajo pravico nadzorovati svojo digitalno identiteto in določati, katere informacije o njih se delijo na spletu. Ko gre za 'sharenting', pa gre za sprejemanje odločitev v njihovem imenu in brez njihovega soglasja. To lahko vpliva na njihovo avtonomijo in ustvari digitalno zapuščino, ki je v prihodnosti morda ne bodo odobravali.
Pomembno se je zavedati, da deljenje osebnih podatkov o otrocih povečuje tudi njihovo ranljivost za spletno ustrahovanje, spletno nadlegovanje in izkoriščanje. Po posredovanju informacij na splet je namreč težko 100-% nadzorovati, kdo ima dostop do njih in kako se uporabljajo. Zato je pred vsako objavo fotografij treba kritično premisliti o ustreznosti objave in možnih posledicah.
Pred vsako objavo dobro premislimo, ali je vsebina objave primerna, kako bo vplivala na druge in na možne posledice.
Zaščitite sebe in svoje otroke pred nevarnostmi na spletu - vključite storitev Varen splet na domačem omrežju in mobilnih napravah, ki jih uporabljate. S tem blokirate neželene spletne vsebine in omogočite svoji družini varno brskanje po spletu.
Tudi otrokom ni prijetno, da se njihove slike brez dovoljenja ali celo vednosti znajdejo na spletu. Spodaj preberite izjavo naše študentke Nine:
"Pred nekaj leti sem bila kot najstnica šokirana, ko sem preverila profil svojih staršev na Facebooku in ugotovila, da sta objavila veliko mojih fotografij. Presenetilo me je, koliko fotografij sta delila, od rojstnodnevnih zabav, prvega šolskega dne, božičnih zabav do vsakdanjega življenja in številnih drugih intimnih trenutkov.
Sama sem oseba, ki na družbenih omrežjih ne deli veliko, ker mi to ni všeč, poleg tega pa razumem tveganja in nevarnosti pretiranega deljenja, medtem ko moja starša očitno tega nista razumela. Neprijetno mi je bilo zaradi številnih vsebin, katerih deljenja ne bi nikoli dovolila, če bi za to vedela. Počutila sem se, da je bila kršena moja zasebnost, in nenehno sem razmišljala o tem, koliko ljudi je videlo te fotografije, saj profili staršev niso bili zasebni.
Razmišljala sem, ali so te slike videli tudi moji prijatelji ali sošolci, in bilo me je strah, da me bodo zaradi teh slik nadlegovali. Najhuje pa je bilo to, da sem se počutila popolnoma izigrana s strani svojih staršev. Čeprav vem, da mi z deljenjem najinih intimnih trenutkov nista želela škodovati, se mi je zdelo, da sta me izdala, saj me nobeden od njiju ni vprašal, ali se strinjam z deljenjem teh slik in videoposnetkov. Nista se posvetovala z mano in mi nista povedala, da sta o meni objavljala na družbenih omrežjih, dokler nisem sama ugotovila, da je skoraj celo moje otroštvo na internetu.
Staršem in otrokom svetujem, naj spoštujejo zasebnost drug drugega. Starši naj vedno pridobijo soglasje svojih otrok, preden delijo njihove slike na spletu, in naj bodo previdni pri tem, kaj delijo. Otroci pa naj bodo s starši odkriti in jim povedo, če se počutijo neprijetno zaradi vsebine, ki jo starši delijo o njih. Samo z vzajemnim spoštovanjem in odprtim pogovorom lahko ohranimo zdrave odnose in zasebnost."